Stephen W. Hawking: VESOLJE V OREHOVI LUPINI


DMFA–založništvo | Knjige Stephena W. Hawkinga | Naročilnica | Več o knjigi | O avtorju

Vesolje v orehovi lupini
Naslov originala:  THE UNIVERSE IN A NUTSHELL
Prevedla: Mirjam Galičič
Založba: Učila international (www)
Leto izida: 2004
Obseg: 224 strani
Izvedba: 19 × 25 cm, mehka vezava, barvni tisk
ISBN: 961-233-674-1
Cena: 19,89 EUR

Vsebina



Ilustrirana KRATKA ZGODOVINA ČASA

O knjigi

Stephen Hawking je znan po uspehih v astrofiziki ter po bolezni, ki ga je prikovala na invalidski voziček in ga prisilila, da se pogovarja s svetom prek računalnika in sintetizatorja, zadnje čase pa tudi po knjigah za širši krog bralcev. Vesolje v orehovi lupini vsebuje nekaj novih spoznanj, se dotakne širšega niza vprašanj in je sploh bolj razgibano ter razkošno ilustrirano in opremljeno od prejšnjih Hawkingovih knjig. Vendar jasnosti in premišljenosti skromno opremljene Kratke zgodovine časa ne doseže. Hawking si je s svojimi knjigami in oddajami o sebi pridobil zelo veliko zaslug za popularizacijo astrofizike, astronomije in fizike. Od leta 1988, ko je prvič izšla Kratka zgodovina časa, se je razvil v pisca za širši krog bralcev.

Vesolje v orehovi lupini ima naslov po verzu iz Hamleta – v prevodu Milana Jesiha – „O Bog, v orehovi lupini bi se štel za kralja brezmejnega prostora, ko le ne bi imel slabih sanj“. Verz naj bi svobodo misli, tudi pri raziskovanju vsega vesolja, postavil v nasprotje s fizično omejenostjo raziskovalcev in sploh ljudi. Hawking zagotavlja, da je Vesolje v orehovi lupini „drugačna knjiga, taka, ki je laže razumljiva“. V prvi knjigi „so poglavja sledila drugo drugemu in je bilo vsako poglavje logično vezano na prejšnja“. Zato so nekateri bralci obtičali „že pri začetnih poglavjih in se do razburljivejših tem v naslednjih poglavjih nikoli niso uspeli prebiti“. V tej knjigi pa prvi dve poglavji vpeljeta dovolj pojmov, da naslednja gradijo na njih. Iz „trupa“ poganjajo „veje“, ki jih je mogoče brati v poljubnem vrstnem redu. Trup sestavljata poglavji Kratka zgodovina relativnosti in Oblika časa, veje pa poglavja Vesolje v orehovi lupini, Napovedovanje prihodnosti, Zavarovanje preteklosti, Prihodnost – Zvezdne steze? in Branski novi svet. Dodatka vsebujeta slovarček izrazov in predloge za nadaljnje branje. Barvne slike, ki zavzamejo več kot polovico obsega knjige, in napisi pod njimi so „alternativna pot do razumevanja“. Dodatna pojasnila dajejo tudi besedila v okvirčkih.

Prvo poglavje je pregleden uvod v posebno in splošno teorijo relativnosti z običajno relativnostjo časa in z njo povezanimi poskusi, energijo mase kot vzrokom za energijo, ki se sprosti ali porabi pri jedrskih reakcijah, prosto padajočimi opazovalci, ki ne zaznajo teže, in ukrivljenim prostorom. Drugo poglavje obravnava čas v splošni teoriji relativnosti, povezan s prostorom in skupaj z njim ukrivljen ne obstaja neodvisno od vesolja ter ima začetek ni konec. Kvantna mehanika, ki velja v svetu delcev, prinese novost: energija kvantnomehaničnega sistema v osnovnem stanju ni enaka nič. Elektromagnetno polje fluktuira. To velja tudi za gravitacijsko polje v kvantni teoriji gravitacije. Ali bo to teorija superstrun v 10 ali 11 razsežnostih, v kateri delcu priredimo struno z eno razsežnostjo ali p-brano s p razsežnostmi? Mogoče je privzeti, da je čas imaginaren. Tak čas je po Hawkingovem mnenju koristno pomagalo za opis načina, kako kvantna teorija oblikuje prostor in čas.

Sledi opis širjenja vesolja in njegovega razvoja – tudi obdobja inflacije. Na vrsto pridejo še Feynmanova vsota po vseh mogočih zgodovinah, antropično načelo in mikrovalovno ozadje. Če so zgodovine vesolja v imaginarnem času zaprte ploskve, ne potrebujemo začetnega pogoja. Za kvantno mehaniko je značilno, da pojavov ni mogoče natančno napovedati. Ali izgubljena informacija ob padanju snovi v črno luknjo vpliva na napovedi? Črna luknja tudi seva in ji je mogoče prirediti temperaturo, kot je odkril Hawking. Potovanje v preteklost je sicer mogoče, a vse kaže, da makroskopska telesa nimajo te možnosti, četudi bi obstajale črvine, ki bi povezovale dele vesolja.

Hawking domišljiji pušča čedalje bolj prosto pot. Med drugim napove, da smo na začetku novega časa, ko bomo znali povečati kompleksnost dednih zapisov v DNA, „ne da bi nam bilo treba čakati na počasni biološki razvoj“. S tem naj bi si človeštvo popravilo umske in fizične zmogljivosti, če naj elektronski sistemi ne prehitijo bioloških. Nazadnje poskuša napovedati razvoj fizike in se sprašuje, ali je teorija M, ki zajame pet različnih teorij superstrun v enoten okvir, „teorija vsega“. Pri tem naniza nekatera eksperimentalna spoznanja, na primer o temni snovi, skupaj z ugibanji. Tako ima fizik bri branju vtis, da se pisec včasih pusti predaleč zapeljati iskrivi misli. Najbrž bi bilo dobro izraziteje ločiti ugibanje od dejstev, posebno zato, ker Hawkingova beseda nekaj zaleže. Dobrodošla bi bila tudi večkratna opozorila, da številne slike kažejo le prispodobe. Ne glede na te pripombe bodo zagotovo tudi matematiki, fiziki in astronomi z zanimanjem brali Vesolje v orehovi lupini in čisto mogoče je, da se jim bo odprl kak nov pogled z drugačnega zornega kota.

[Iz predstavitve knjige v reviji Obzornik za matematiko in fiziko 49]

DMFA–založništvo | Podatki | Internet | Prodajalna | Povezave | Naša ponudba in CENIKI | Iskanje | Hitri skok: 
HTML 4.01 CSS © DMFA–založništvo 2005. Zadnji popravek strani dne 31. julija 2009.