Stephen W. Hawking: KRATKA ZGODOVINA ČASA

Prenovljena in razširjena ob deseti obletnici


DMFA–založništvo | Knjižnica Sigma | Knjige Stephena W. Hawkinga | Cenik | Naročilnica | Več o knjigi | O avtorju

Kratka zgodovina časa
Naslov originala:  A BRIEF HISTORY OF TIME
The Updated and Expanded Tenth Anniversary Edition
Prevedel: Uroš Kalčič
Zbirka: Knjižnica Sigma (številka 75)
Leto izida: 2003
Obseg: 192 strani
Izvedba: 14 × 20 cm, mehka vezava
ISBN: 961-212-147-8
Cena: 12,52 EUR

Vsebina



Ilustrirana KRATKA ZGODOVINA ČASA

O knjigi

Kratko zgodovino časa je za širok krog bralcev napisal angleški astrofizik Stephen Hawking. Bila je na vrhu lestvice najbolj prodajanih knjig veliko dlje kot katerakoli druga uspešnica. Izšla je v sto izdajah v angleščini in bila prevedena v več kot trideset jezikov. Pri DMFA sta izšla tudi prevoda druge in tretje Hawkingove knjige za širok krog bralcev, Berilo h kratki zgodovini časa in zbirke sestavkov Črne luknje in otroška vesolja ter z barvnimi slikami bogata Ilustrirana Kratka zgodovina časa.

Knjižica povezuje kozmologijo s fiziko delcev. Poglavja je mogoče razvrstiti v tri skupine, ki ustrezajo trem Hawkingovim raziskovalnim obdobjem. Prva tri poglavja obravnavajo razvoj pogledov na Vesolje. Vesolje opišejo v okviru splošne teorije relativnosti z ukrivljenim četvernim prostorom. Širjenje Vesolja se je v okviru standardnega modela začelo z velikim pokom. V prvem raziskovalnem obdobju pred letom 1970 je Hawking pod vplivom R. Penrosea dokazoval, da je singularnost na začetku neizbežna.

Po letu 1970 se je Hawking začel ukvarjati s črnimi luknjami, v katerih končajo razvoj zvezde z dovolj veliko maso. Tem so posvečena naslednja štiri poglavja. Zvezda se nezadržno seseda in preostane singularnost. S svojo gravitacijo privlači okolno snov, ki pada proti njej. Spočetka so mislili, da se ne snov ne sevanje ne moreta pribiti iz dela prostora znotraj obzorja dogodkov okoli singularnosti. Hawking pa je vključil v razpravo kvantno mehaniko in termodinamiko in se oprijel misli, da ustreza površina obzorja, ki se ne more zmanjšati, entropiji. Spočetka je ugovarjal J. Beckensteinu, da je mogoče zato črni luknji prirediti temperaturo. Potem pa je spoznal, da se lahko blizu obzorja na račun energije gravitacijskega polja rodi par delec-antidelec. Enega od obeh pogoltne črna luknja, drugi pa odleti. Črna luknja seva kot vsako segreto telo, in to tem izdatneje, čim manjšo maso ima. Po dovolj dolgem času se spremeni v sevanje. Ta čas je tem krajši, čim manjša je njena masa. Črne luknje z zelo veliko maso le malo sevajo, mini črne luknje pa bi kmalu po nastanku eksplodirale, če bi obstajale.

Zadnja štiri poglavja obravnavajo Hawkingovo delo po letu 1981, ko se je vrnil k raziskovanju Vesolja. Vesolje spominja na črno luknjo, le da ima večjo maso in se v njem snov giblje navzven, ne navznoter. Po Heisenbergovi neenačbi v kvantni mehaniki ne moremo natančno določiti lege in hitrosti delca. S tem ni mogoče uskladiti singularnosti ob velikem poku. Vesolje neposredno po velikem poku bi morali opisati v okviru kvantne teorije gravitacije, ki pa je še nimamo. Hawking je na poti do delnih rezultatov izhajal iz domneve, da je Vesolje končno, a neomejeno, in da nima ne začetka ne konca. Uvedel je tri smeri časa – vesoljsko, termodinamično in psihološko – in zahteval, da se v Vesolju vse tri ujemajo. Kot je prej zavzeto dokazoval, da se je Vesolje začelo s singularnostjo, zdaj ugotavlja, da na začetku ni bilo singularnosti. Hawking dokaj prepričano zastopa stališče, da obstaja teorija vsega, ki zajame vse vrste interakcij, tudi gravitacije, in sodi, da bomo to teorijo kmalu odkrili.

Knjižico je treba toplo priporočiti vsem, ki je še niso prebrali. Iz kritične razdalje ne motijo Hawkingova včasih nekoliko napeta stališča. Podobna je zaslediti tudi pri nekaterih drugih kozmologih, ki so na glasu, da se večkrat motijo, a nikoli ne dvomijo.

[Iz predstavitve knjige v reviji Obzornik za matematiko in fiziko 41]

DMFA–založništvo | Podatki | Prodajalna | Internet | Naša ponudba in CENIKI | Presek | Knjižnica Sigma | Obzornik za matematiko in fiziko
HTML 4.01 CSS © DMFA–založništvo 2004. Zadnji popravek strani dne 22. avgusta 2007.